Izstop iz katoliške cerkve

Informacije o izstopu iz cerkve

Ustavno sodišče in krst otrok

Ustavno sodišče proti svobodi vesti otrok

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi, s katero je odločilo v postopku za oceno ustavnosti Zakona o verski svobodi, navedlo, da svoboda verskega združevanja vsakomur zagotavlja, da se lahko z drugimi pripadniki svobodno povezuje v verske skupnosti, bistveni element te pravice pa je voljni: vsakdo ima pravico svobodno se odločiti, ali se bo povezoval v neko versko skupnost ali ne. Izjema pa je ustavna pravica staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu s svojim prepričanjem. (Odločba U-I-92/07-23, Uradni list RS, št. 46/2010)

Po mnenju ustavnega sodišča torej samo otroci nimajo svobode verskega združevanja. Kako je mogoče, da ustavno sodišče sprejme takšno stališče ob jasnem zadnjem stavku 41. člena Ustave, ki otrokom nedvoumno priznava svobodo vesti in verske opredelitve in prepričanja, ni jasno. Če bi se ustavni sodniki povprašali glede verske pripadnosti oziroma ali so verniki katoliške cerkve, ali bi odgovorili? Kajti vprašanje je, ali so lahko pri odločanju o krstu dojenčkov oziroma o verski svobodi otrok neodvisni, če so verniki tiste verske skupnosti, o kateri je govora.

Po 3. odst. 41. člena Ustave imajo starši pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja, še piše v tem odstavku.

Mnogi menijo, predvsem kleriki in predstavniki države, da lahko starši versko vzgajajo svoje otroke v celoti v skladu s svojim prepričanjem, tudi verskim. Takšno stališče pa nima opore v ustavi. Starši res imajo pravico vzgajati svoje otroke v skladu s svojim prepričanjem, vendar pa ustava točno določa, kaj pomeni starševsko »zagotavljanje« verske vzgoje. Vsebino tega pojma določa zadnji stavek 41. člena Ustave in je naslednja: »Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.« To pa pomeni, da lahko starši pri izvrševanju pravice do verske vzgoje v skladu s svojim prepričanjem otroke samo usmerjajo, pri čemer mora biti ta usmeritev v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo in njegovo svobodo vesti in verske opredelitve. Starši ne morejo odločati, kajti verska vzgoja je že izvrševanje svobode vesti oziroma verske svobode, ta pa pripada samo otroku. To je jasno razvidno tudi iz omenjenega zadnjega stavka, saj je tam govora o svobodi otrokove vesti in verske opredelitve, torej verska vzgoja mora biti v skladu s svobodo vesti otroka oziroma versko svobodo, o tej pravici pa odloča izključno otrok, ko je dovolj star in zrel. Vsebina pravice staršev do verske vzgoje svojih otrok je tako lahko samo to, da otroku predlaga določeno »versko vzgojo«, o njej pa se odloči otrok, ko je dovolj star in zrel, da lahko dojame, kaj je bistvo te vzgoje. Samo to je v korist otroka. Glede na to, da dojenček po naravi stvari še ne more izjaviti svoje volje glede verske vzgoje, je potrebno s to vzgojo počakati. Če se otrok za versko vzgojo ne odloči, le-te ne more biti, saj verska vzgoja ni nujna za njegovo življenje. Če bi kljub temu bil versko vzgajan, bi to pomenilo kršitev njegove svobode vesti oziroma verske opredelitve in ne bi bilo v njegovo korist. Korist otroka pa je ustavna kategorija in če so pri vzgoji kršene otrokove koristi, se lahko staršem odvzame ali omeji njihova roditeljska pravica.

Pedofilski škandali katoliških klerikov se kar vrstijo. Predvsem so žrtve klerikov tisti otroci, ki so bili krščeni in ki hodijo k verouku oziroma so drugače prisotni v cerkvi. Če otroci niso krščeni in tako niso člani cerkve, je verjetnost spolnih zlorab bistveno manjša, saj kleriki po navadi nimajo kakšnega tesnejšega stika z otrokom. Krst otroka poveča možnost spolne ali druge zlorabe otrok in je zato lahko prva stopnica do morebitnih spolnih zlorab mladoletnikov s strani klerikov katoliške cerkve, druga stopnica pa je katoliška verska vzgoja, vključno z veroukom, ali drugače: če otroci ne bi bili krščeni, teh zlorab v bistvu ne bi bilo ali pa malo. Zato je bistven ključ zaščite otrok v krstu oziroma opustitvi krsta dojenčkov oziroma otrok. Če otroci niso krščeni in versko vzgajani, tudi ne morejo biti ministranti, ki so zaradi bolj ali manj stalnega stika s kleriki tudi bolj ogroženi.

Večina otrok je versko vzgajana brez svojega soglasja, kar je v nasprotju z ustavo. Za mnoge otroke bi bilo veliko boljše, da te vzgoje nikoli ne bi imeli. Prihranjene bi jim bile velike muke in trpljenje. Mnogim je bilo uničeno življenje, mnogi pa so življenje tudi izgubili. Če pogledamo že omenjene pedofilske ali druge zlorabe otrok, lahko vidimo, da bi bilo za otroke boljše, da nikoli ne bi videli nobene cerkve in nobenega duhovnika ali drugega klerika.

Stališče ustavnega sodišča, ki protiustavno zagovarja krste dojenčkov  pomeni zato tudi pomembno stopnico do pedofilije!

Ali ni tudi ustavno sodišče ena izmed tistih institucij, ki so izdale otroke? Ali tudi nad tem sodiščem drži roko cerkev?


Print pagePDF pageEmail page

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Blue Captcha Image

*