Izstop iz katoliške cerkve

Informacije o izstopu iz cerkve

Krst kot vstop v cerkev

Krst dojenčkov kot vsakdanje opravilo

Katoliški krst dojenčkov je v Sloveniji dokaj reden pojav. Mnogi starši dajo otroka krstiti, ne da bi se vprašali, kaj krst sploh je. Zdi se jim nekaj običajnega, nekaj, kar je v skladu s tradicijo. Starši večinoma ne razmišljajo o tem, ali je v otrokovo korist, niti ne razmišljajo o tem, ali je v skladu z ustavo. Slepo verjamejo tradiciji ali cerkvi. Za njih ni sporno, da pomeni krst dojenčka njegov vstop v katoliško cerkev, za njih ni sporno, da otrok postane del cerkve brez svojega soglasja. Za njih ni sporno, da se ga brez njegovega soglasja vzgaja v veri v nekega boga, ki si ga sam ni izbral. Če pa je vse to za njih sporno, pa kljub temu otroka krstijo in vzgajajo v katoliški veri, so to očitno naredili ali iz strahu pred cerkvijo oziroma njenimi grožnjami z večnim peklom ali pa iz kakšnega drugega razloga, za katerega je vprašanje, ali je v korist otroka.

Deset tisoče otrok vsako leto postanejo verniki katoliške cerkve brez svojega soglasja. V zgodovini Slovenije je bilo takšnih otrok na sto tisoče, na svetu stotine milijonov. Sploh niso imeli možnosti, da bi se izrekli, ali želijo vstopiti v cerkev ali ne. Ni jim bila dana možnost, da bi preverili, v kakšno organizacijo bodo prišli. Ni jim bila dana možnost, da bi preverili, ali v resnici drži ugotovitev znanega zgodovinarja Karlheinza Deschnerja, da na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev.« Ni jim bila dana možnost, da bi slišali za izjavo Jezusa, da je potrebno prvo učiti in nato krstiti. (Mt 28,19)

Ko mnogi dojamejo, da so bili prevarani in izstopijo iz katoliške cerkve, jih cerkev izobči, torej prekolne in pošlje v večni pekel, vpiše pa jih tudi v knjigo odpadnikov iz katoliške cerkve. Izkoristili so svojo ustavno pravico do izstopa iz verske skupnosti oziroma do svobode vesti, v zameno pa so od cerkve dobili izobčenje in večni pekel. Država pa ob takšnem ponižanju lastnih državljanov s strani tujca – cerkev je namreč tuja organizacija, saj ima svoj sedež v Vatikanu – molči. Čeprav so iz cerkve formalno izstopili, pa še vedno imajo dolžnosti do nje, saj velika večina le-teh z izstopom ne preneha, kar pa ne velja za pravice, te pa seveda prenehajo. Kot v časih suženjstva. Zaradi krsta, ki v dušo vtisne neizbrisno znamenje, seveda po nauku cerkve, so z njo povezani tudi po izstopu. Enkrat vernik, vedno vernik, izhaja iz katoliškega nauka. Mnogi pozneje, ko odrastejo, ne dojamejo, kje se nahajajo in v njej ostanejo do smrti. To je po svoje razumljivo, saj so od vsega začetka, preko verouka, verskih obredov in drugih verskih dejavnosti, indoktrinirani s katoliškim naukom. Otrok, ki hodi k verouku in se seznanja na primer s krvavim starozaveznim naukom, je s tem indoktriniran in biblijske zgodbe oziroma slike gredo v njegovo duševnost oziroma podzavest. Nihče natančno ne ve, kako mračni in krvavi biblijski napotki vse do danes vplivajo na otroke oziroma odgovorne v državi in družbi. V bistvu napolnjenost njihovega »verskega volumna« tudi s krvavimi biblijskimi zgodbami oziroma slikami otežuje jasen in objektiven pogled na zadeve in organizacijo, v kateri se nahajajo, ter omejuje svobodno voljo. Zato je bistveno težje spremeniti vero ali postati ateist, kot pa če bi ne bi bilo krsta oziroma vzgoje v katoliški veri. »Kar se Janezek nauči, to Janez zna«, bi bilo mogoče uporabiti v tem primeru. Seveda pa je to odvisno tudi od lastnosti posamezne osebe. Verjetno pa so zelo redki, ki se jim svobodna volja ni zmanjšala zaradi prisilne katoliške indoktrinacije. Krst dojenčku trasira njegovo versko pot. Ta pot pa je lahko zelo trnova, še zlasti, če naleti na pedofilskega klerika ali klerika, ki ga zlorablja na drug način.

Krst dojenčkov tako pomeni odvzem verske svobode, ki jo jamčita slovenska ustava in konvencija o otrokovih pravicah. Velikemu številu ljudi v Sloveniji je bila odvzeta verska svoboda, saj so bili prisilno krščeni in tako niso imeli možnosti, da bi svobodno vstopili v versko skupnost. Nekateri so spoznali prevaro in so zato izstopili iz katoliške cerkve. Pošteno bi bilo, da bi tisti, ki so te ljudi brez njihovega soglasja pahnili v cerkev, iz njihove podzavesti oziroma notranjosti »izbrisali« predvsem tisto versko vzgojo, ki jim je bila vsiljena in ni bila izraz njihove notranjosti oziroma interesov, da bi lahko v nadaljevanju življenja polno in neobremenjeno z negativno preteklostjo izkoristili svojo versko svobodo. Če tega niso sposobni oziroma ni mogoče, potem bi se jim morali vsaj opravičiti in jim povrniti vso škodo, ki so jo utrpeli zaradi verskega nasilja.


Print pagePDF pageEmail page

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Blue Captcha Image

*